Pokliči me po svojem imenu (Call me by your name)

9. maj 2018

Pokliči me po svojem imenu (Call me by your name)

Filmska produkcija nam je spet postregla z izjemnim filmom, ki je posnet po istoimenskem romanu Andreaja Acimana. Neverjetna zgodba, kjer se lahko vprašaš kaj je sploh pomembno. Se spomnite svoje prve ljubezni. Najbrž se vsakomur ob besedah: morje, sonce, sladoled, sprehodi, ponočevanje zbudi ena in edina misel. Poletna ljubezen ali romanca, v bistvu sploh ni tako bistveno. Verjamem, da ob tej besedni zvezi vsi odplavamo točno v tiste trenutke, ki nam jih nihče ne more vzeti in ki jih nikoli ne bomo pozabili. Bilo je edinstveno in vedno znova upamo, da se bo še kdaj ponovilo. Vsi vemo, da je samo "sezonska", ampak je tako sladka in običajno je le zaljubljenost, ki nikoli ne prerase v ljubezen, ampak je tako posebna, da za vedno ostane tam nekje. Ko se ob tisti pesmi nasmehnemo, mogoče ob tisti klopci, v bistvu ni pomembno kje in kako, to ostane še desetletja z nami, ker je pač samo moje, tvoje, naše in tako posebno.

In ta film je eden izmed najboljših filmov leta, ki hkrati velja tudi za najbolj čustvenega. Osvojil je štiri nominacije za oskarja, in sicer v kategorijah za najboljši film, najboljšega glavnega igralca, najboljši prirejeni scenarij in najboljšo izvirno pesem.
V filmu Pokliči me po svojem imenu velja izpostaviti tudi izjemno fotografijo in čudovite prizore italijanske pokrajine, ki nas posrkajo vase kot očarljiva filmska razglednica. Film Luca Guadagnina o s soncem obliti romanci 17-letnega mladeniča in starejšega študenta v prelepem italijanskem okolju je izvrstna ljubezenska zgodba, globoko čustveno doživetje, ki nas po očarljivi Italiji popelje v čarobno vzdušje prve ljubezni. Inteligenten, čustveno nabit in senzibilen film z močnim sporočilom nas preplavlja z globokimi vtisi še dolgo po koncu.

Zgodba
Poletje 1983. Sedemnajstletni Elio s starši preživlja počitnice v družinski vili na severu Italije, ob igranju klasične glasbe, prebiranju knjig in spogledovanju s prijateljico Marzio. Čeprav je od malih nog obdan s sadovi visoke kulture in buhtečega intelektualnega življenja, je za mladega Elia to vendarle še čas čustvenega zorenja, radovednosti in raziskovanja. Nekega dne se nato družini pridruži postavni Američan Oliver, doktorski študent, ki pri Eliovem očetu opravlja poletno pripravništvo. In med mladeničema se začne počasi prebujati nezadržna privlačnost.

Zanimivosti
Guadagnino naj bi pri projektu, ki ga snoval osem let, sprva nastopil zgolj v vlogi producenta, medtem ko bi moral scenarij in režijo prevzeti ameriški režiser James Ivory (Ostanki dneva, Howardov kot, Maurice …). Ker pa je Ivoryjeva produkcija zahtevala preveč finančnih sredstev in časa, je režijo po Ivoryjevem scenariju nazadnje prevzel Guadagnino sam ter v dveh mesecih posnel film v mestecu Crema in bližnji okolici, kjer tudi prebiva.

https://www.youtube.com/watch?v=xmA4V2T8zf

In ta motiv prepovedane ljubezni, ki je tokrat podan skozi moške oz. fantovske oči je posnet po istoimenskem romanu Andreja Acimana. Knjiga je prejela tudi nagrado Lambda 2008.

Preberite si odlomek:

Še nekaj časa sva se pogovarjala, nato pa je pogovor zamrl. Potem ko sva si razkrila karte, je bilo vse le še klepet.

»Sem je torej prihajal Monet slikat?«
»Pokazal ti bom doma. Imamo knjigo s čudovitimi reprodukcijami slik iz te pokrajine.«
»Da, to mi moraš pokazati.«
Zaigral je vlogo pokroviteljskega nadomestnega igralca. Kako zoprno!
Sedela sva oprta vsak na svojo roko in občudovala razgled.
»Ti si najsrečnejši mulc na svetu,« je rekel.
»Ne veš vsega.«
Dal sem mu čas, da razmisli o moji izjavi. Nato pa sem, mogoče zato, da bi zapolnil tišino, ki je postala neznosna, bleknil: »Toliko slabega je.«
»Kaj? Družina?«
»Tudi ta.«
»To, da tukaj preživljaš poletje, bereš v samoti, srečuješ vse tiste ljudi, ki jih oče zvleče k zamizni tlaki?« Znova se je norčeval iz mene.
Zarežal sem se. Ne, tudi to ne.
Nekaj trenutkov je molčal.
»Misliš na naju?«
Nisem odgovoril.
»Pa poglejva ...« Še preden sem se zavedel, je bil ob meni. Bila sva preblizu. Mislim, da mu še nikoli nisem bil tako blizu, razen v sanjah ali pa tedaj, ko mi je prižigal cigareto. Če bi se mi z ušesom še nekoliko približal, bi lahko slišal utripanje mojega srca. O tem sem že bral v romanih, nisem pa tega dotlej nikoli verjel. Gledal mi je naravnost v obraz, kakor da bi mu bil moj obraz všeč in bi ga želel proučiti, zadržati na njem svoj pogled, nato se je s prstom dotaknil moje spodnje ustnice, potegnil levo in desno po njej in nato vedno znova, medtem ko sem jaz ležal in ga gledal, kako se smehlja na način, ob katerem sem se zbal, da bi se zdaj lahko zgodilo kar koli, da odtlej ne bo več poti nazaj, kakor da me na ta način sprašuje, jaz pa imam tu in zdaj možnost, da ga ali zavrnem ali pa nekaj rečem in si pridobim čas, da vse skupaj znova premislim, zdaj, ko sva prišla tako daleč ... A v resnici mi ni ostalo nič časa, ker je prislonil svoje ustnice k mojim in mi dal topel, spravljiv poljub, ki je sporočal, da mi je prišel le naproti, nič drugega – dokler ni ugotovil, kako sem bil lačen tega poljuba. Želel sem si, da bi znal umeriti svoj poljub kot on. A zaradi strasti se lahko še bolj skrijemo, in v tistem trenutku na Monetovi polici sem si nemara res želel skriti vse svoje v tisti poljub, obenem pa sem si obupano želel pozabiti poljub in se preprosto izgubiti v njem.
»Je zdaj bolje?« je vprašal pozneje.
Nisem mu odgovoril, le obraz sem dvignil k njemu in ga znova poljubil, skorajda divje, a ne od navala strasti ali zato, ker njegov poljub še vedno ni bil tako goreč, kot bi si želel, temveč zato, ker nisem bil povsem prepričan, da sem v najinem poljubu našel kakšen odgovor glede sebe. Niti o tem nisem bil prepričan, ali je izpolnil moja pričakovanja ali ne, zato sem moral preizkusiti znova, celo sredi dejanja sem moral ponovno preizkusiti že izkušeno. Po glavi so mi rojile povsem zemeljske stvari. Toliko zanikanja? bi pripomnil slab Freudov učenec. Svoje dvome sem zadušil s še enim, še bolj strastnim poljubom. Nisem iskal ne strasti in ne užitka. Mogoče nisem želel niti dokaza. In tudi besed nisem želel – klepeta, resnega pogovora, pogovora na kolesu, pogovora o knjigah ali čemer koli drugem. Samo sonce, trava, občasna sapa z morja in vonj njegovega telesa, neposredno z njegovih prsi, njegovega vratu in izpod pazduh. Samo vzemi me in me spremeni, obrni me od znotraj navzven, dokler ne bom, kot lik iz Ovidija, postal eno s tvojo slo, to je vse, česar si želim. Zaveži mi oči, drži me za roko in nikar ne zahtevaj, naj mislim – boš storil to zame?


© Modrijan založba, d. o. o., 2018

Čas je, da stopimo iz svojih okvirjev in živimo življenje, kot se nam ponuja. Vredno branja knjige in ogleda filma.

Arhiv objav

Komentiraj prispevek


Anketa

Kdaj oz. kje najraje berete knjige?
Oddaj glas Arhiv anket